S punco in štirinožnim prijateljem se odpravimo na nekajdnevno potepanje v hribe. Z avtomobilom se odpravimo. Plan je, da se z juga naše prelepe domovine odpravimo na skrajni sever, kjer so najvišji vrhovi. Pot nas pelje po dolini ene najlepših rekih pri nas. Prelepo. Višje ko se vozimo lepše je, tudi sama reka ima čudovite barve, nebeško zelena je.

Čisto drugačna je kot pa pri izlivu v morje. Še en velik in pereč problem sodobnega človeka, zraven vseh odpadkov, ki jih proizvedemo še to onesnaževanje vode. Uničujemo sami sebe. Pri izviru jo lahko piješ, pri izlivu v morje pa se ne upaš niti kopat. In to samo v nekaj sto kilometrih. Avtomobil pustimo na parkirišču pred gostilnico, vzamemo nahrbtnike in jo mahnemo v hrib proti koči pod vrhom kjer bomo prespali. Zgodaj zjutraj se odpravimo proti vrhu. Sonce je komaj pokukalo izza oddaljenih vrhov. Po vijugasti poti se odpravimo proti bližnjemu jezeru. Ob jezeru čas za prvi počitek in malico. S punco sedeva v travo ob bregu, sezujeva pohodniške čevlje in namočiva noge. Naš kuža veselo čofota po vodi. Okolica presenetljivo čista. Je res da v tem času tukaj ni veliko pohodnikov, pa vseeno.

Pri odhodu proti vrhu opazim opozorilno tablo z napisom: smeti odnesi s seboj v dolino in prepovedano onesnaževanje vode. Zdaj razumem. Ko bi le takšne table z napisi postavili še drugje, malo nižje, v mestih in v bližini tovarn. Potem bi onesnaževanje vode bil verjetno malo manj pereč problem. Haha, bi moral bit pri ta zelenih, mi pravijo prijatelji. Pa nisem angelček, samo me vseeno moti obnašanje nekaterih ljudi do narave. Vse to onesnaževanje vode, zemlje in zraka se nam bo v prihodnosti maščevalo. Narava je to že pokazala in še bo. Doživeli smo izredno lep in romantičen podaljšan vikend v gorah. Zdaj pa spet v realnost, služba, položnice,…. Potem pa velik naslov v našem lokalnem časopisu: Onesnaževanje vode v naši dolini in njenih pritokov! Ja, tudi to je realnost.…