Moja sestra je pri svojih tridesetih letih začela nositi zobni aparat, da bi si končno popravila sprednje zobe. Že od majhnega, je imela sprednje zobe rahlo zamaknjene naprej, ampak ko je bila mlajša nikakor ni želela, da bi zobni aparat, nosila, ker je še vedno veliko hodila ven in ji enostavno ni bilo všeč, da bi nosila kaj takega.

Ker nisva veliko na vezi in se vidiva le enkrat na leto približno, mi je bilo prav čudno, ko sva se dobili, da je imela pri tridesetih letih zobni aparat, saj se ga je tako dolgo izogibala. Še bolj me je pa presenetilo, ker je bila blazno vesela, da ga je končno začela nositi. Vsaj glede na to kako se ga je izogibala in ker so ji napovedali, da če bo želela popraviti sprednje zobe, da bodo naravnost, da bo morala zobni aparat, nositi dve leti. Kar je zelo dolgo zanjo. Vedno si želi, da se stvari uredijo kar se da hitro, če ne se jih niti ne spravi urejati. Kar je marsikdaj zelo slabo, saj bi lahko marsikaj več naredila v svojem življenju. Vsaj jaz mislim, da je zelo sposobna v svojem življenju in če bi bila še malo bolj vztrajna in potrpežljiva, kdo ve, kam vse bi lahko prišla.

Trenutno ima zobni aparat, pol leta in se mi zdi, da se ji je malo že popravilo, da ima bolj naravnost zobe. Morda, ji bo celo uspelo, da ne bo potrebovala tega nositi dve leti, kakor so ji napovedal. Res je, da se ne pritožuje kaj preveč, pa vseeno. Menda, da jo je zelo motilo prvih nekaj mesecev, preden se je navadila, ampak sedaj skoraj ne čuti več, da ima karkoli na zobeh. Najbrž je res tako, da se po nekem času telo popolnoma navadi in se tudi zobni aparat, ne čuti po nekem določenem času.

…