Danes sem pospravljala svoj studio in kot nalašč je ravno takrat zmanjkalo elektrike, tako, da bi brez ročne svetilke težko kaj naredila. Saj bi počakala, da se elektrika vrne, ampak ko sem pogledala na splet, sem videla, da lahko, da bo kar nekaj ur trajalo, preden jo bodo ponovno priklopili. To se mi pa ni dalo čakati.

Vzela sem ročne svetilke in jih prižgala po kotih, da sem imela dovolj svetlobe ter nadaljevala pospravljanje. Toliko časa že nisem naredila generalke, da je bila danes res zadnji trenutek, da se tega lotim in dokončam. Prav nevzdržno je bilo vse skupaj že. Če ne pospravljam studia sproti, se preveč nalagajo stvari, izgubim voljo do dela. Tako se moram pa na vsake toliko časa spraviti, da vse pospravim in dokler ne zaključim vsega, ne odidem ven. Točno to se je zgodilo danes, ko sem bila nekje na sredini in je zmanjkalo elektrike. Imela sem vse razmetano, ampak, nisem mogla pustiti tega na pol. Še dobro, da imam štiri ročne svetilke doma, da sem jih lahko uporabila in sedaj lahko pospravljam naprej. Če ne bom tega naredila danes, ne bom nikoli naredila tega do konca. Najslabša stvar, ki jo lahko naredim, je to, da pustim na pol pospravljen studio zvečer, ker ga zjutraj ne morem popravljati več. Zjutraj raje delam, kakor pa pospravljam. Pospravljam pa najraje popoldan ali pa zvečer. Pa če je elektrika ali pa če je ni. Nimam časa, da se kadarkoli za to odločim, ker imam svoj ritem, ki mi ustreza.

Res ne vem, kako mi je uspelo najti ravno ta trenutek, za pospravljanje, ko je moralo zmanjkati elektrike in sedaj imam slabo svetlobo. Sicer tisto, kar moram videti, vidim, tako, da je po svoje popolnoma v redu. Ni mi pa najbolj všeč, da imam samo svetlobo iz ročne svetilke, ker ni dovolj dobra, kljub temu da jih je več v prostoru.

 …